Ravnikarjeva arhitektura je neobičajna avtorska sinteza, ki črpa iz Plečnikovega lokalno obarvanega klasicizma, Le Corbusierjevega brutalizma in ljudske arhitekture, pa tudi antičnih in drugih vzorov, od Skandinavije do Japonske ter lastne likovne inventivnosti. Prva pomembnejša zgradba, ki jo je načrtoval samostojno, je bila kostnica padlim med prvo svetovno vojno na Žalah v Ljubljani. Izvirne prvine načrtovanja je še bolj pokazal pri izjemni konceptni in izvedbeni rešitvi, Moderni galeriji v Ljubljani. Izidor Cankar je načrte zanjo najprej iskal pri Plečniku, kasneje je delo zaupal Ravnikarju, ki si je zato nakopal tudi Plečnikovo zamero.

Drugo pomembno Ravnikarjevo delo, zlasti s področja urbanizma, je Nova Gorica. Mesto je bilo zgrajeno po II. svetovni vojni kot samostojno mesto na robu starega mesta Gorica, ki je po določitvi nove državne meje ostalo v Italiji. Urbanistični načrt mesta je zasnovan kot mreža, ki so jo pričeli graditi leta 1947. Ravnikarjev urbanistični načrt nikoli ni bil izveden v celotnem obsegu.